Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Po dveh velikih marčevskih zmagah v Italiji Tadeja Pogačarja danes čaka nastop na dirki po Flandriji. Na drugem spomeniku sezone bo lovil tretjo zmago (najboljši je bil že v letih 2023 in 2025), s čimer bi se izenačil na vrhu večne lestvice te klasike. Kako zelo samozavestno in brez trohice strahu se prvi kolesar udeležuje vseh največjih dirk v svetu kolesarstva, navdušuje tudi novega predsednika Kolesarske zveze Slovenije Andraža Vehovarja, ki je gost tokratnega Sportklubovega nedeljskega intervjuja.
Za Kolesarsko zvezo Slovenije (KZS), ki predvsem po zaslugi Tadeja Pogačarja v zadnjih letih beleži velike uspehe, je burno obdobje. Po zamikanju volilne skupščine in več kot polletnem obdobju brez predsednika – zakoniti zastopnik organizacije v tem času je bil njen nekdanji predsednik Pavel Marđonović – je v prostorih KZS na Dunajski cesti zavel nov veter. Predstavniki klubov so namreč konec januarja na volitvah s 137 glasovi (Marđonović jih je prejel 83) za novega predsednika izvolili Andraža Vehovarja.
Nekoč odlični kajakaš na divjih vodah, ki je leta 1996 na olimpijskih igrah v Atalanti Sloveniji priboril srebrno odličje, se je v novi vlogi znašel pet pred dvanajsto. Povsem nenačrtovano in po klicu iz Slovenije, medtem ko je bil na dopustu v Španiji, je šele na dan volitev oddal kandidaturo in prepričljivo zmagal. Zakaj se je sploh odločil podati v novo zgodbo, kaj so prioritetne naloge in s kakšno vizijo želi voditi zvezo, 54-letnik razkriva v Sportklubovem nedeljskem intervjuju.
V njem Vehovar, ki je v svetu kolesarstva kot poslovnež prisoten že 15 let, pojasni tudi podrobnosti o hitro bližajočem se evropskem prvenstvu na slovenskih tleh ter spregovori še o enemu velikemu projektu – startu dirke po Franciji -, pri katerem pa krovna zveza ni neposredno vpletena v pogajanja s Francozi.
Intervju: Andraž Vehovar
Gospod Vehovar, začniva najprej s potjo do vaše nove funkcije: zadnji dan januarja ste postali novi predsednik Kolesarske zveze Slovenije, potem ko ste praktično čez noč s programom odstopljenega kandidata Ivana Šmona na dan volitev presenetljivo vložili kandidaturo in zmagali. Kot da bi nekdo mrzlično iskal rešitev in naletel na vaše ime.
Točno tako je bilo. Ko sem bil na počitnicah s prijatelji na Kanarskih otokih, sem sredi dneva dobil klic od prijatelja Andreja Hauptmana. Rekel mi je: Andraž, kandidiral boš. In potem se je vse zelo hitro odvilo. Tega nisem pričakoval in načrtoval, preprosto se je zgodilo. Morda sem bil dovolj nor ali pogumen, da sem rekel: No, pa dajmo. To je bilo vse v 24 urah pred skupščino.
Ste bili edini kandidat, da prevzamete Šmonovo mesto ali je bil še kdo?
Lahko povem, da smo se že več mesecev nazaj pogovarjali o tej možnosti, ko sem dejal, da me delovanje v športu zanima. Saj je šport moje življenje že vse, odkar pomnim. Kandidatura za predsednika me je potencialno zanimala, takrat sem dejal, da če ni boljšega kandidata, sem lahko jaz. Potem se je pojavil Šmon kot super kandidat, tik pred volilno skupščino pa se je zgodba zapletla. O njegovih razlogih za odstop od kandidature se nisem spraševal ali se zanje zanimal. 24 ur pred skupščino pa sem sprejel možnost.
Gospod Šmon je sicer od kandidature odstopil z zapisom, češ da bi moral več časa nameniti revizijam in neskladnostim v preteklosti delovanja zveze kot pa razvoju in podpori v prihodnosti. Za vas to ni predstavljalo skrbi?
Skrb je bila, ampak tako je pri vsaki zgodbi, v katero prideš na novo. Seveda se je treba ukvarjati s stvarmi za nazaj. Plus, minus, kaj je narobe … Na koncu je vse odvisno od ekipe, s katero sodeluješ. Vedel sem, s kom bom delal, tem ljudem zaupam. To so posamezniki, s katerimi sem v svetu kolesarstva poslovno in tudi drugače povezan že okoli 15 let. Prihajajo tudi iz klubov, ki jih naše podjetje sponzorira. Zato me ni skrbelo, rekel sem le, da če je treba kaj popraviti in spremeniti, bomo zmogli.
Ste ob vlaganju kandidature (vsaj približno) vedeli, da se lahko nadejate zadostne podpore klubov za zmago?
Vedel sem, da obstaja podpora. Da bom zmagal na skupščini, pa nisem vedel. Niti tisti, ki so bili zraven mene, niso bili prepričani. A je uspelo.
V nagovoru ob volitvah ste sicer dejali, da ste kolebali in za mnenje vprašali ženo. Tudi zaradi izkušnje, ko ste leta 2014 neuspešno kandidirali za položaj predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije?
Morda malo, saj tista izkušnja ni bila pretirano pozitivna. Ampak te časi so že mimo. Z ženo se nisva veliko pogovarjala, samo hladnokrvno je rekla: Vehovar, da ne bi slučajno. Ampak tukaj se je končalo. Odločil sem se, kot sem se.
Celoten program ste prevzeli do gospoda Šmona in ob tem dejali, da je to eden najboljših programov v svetu športa, ki ste ga kadarkoli prebrali. Kaj vas je tako navdušilo?
Program je res zelo podroben, dotika se praktično vseh področij delovanja naše zveze in tudi širše. Gre za program, ki opisuje sistem. Ker sem v svetu kolesarstva že 15 let, vem, da je ta sistem dober in da deluje. Imamo veliko znanja in ljudi, delujoče klube, ki so generator kolesarskega življenja v Sloveniji. Program jasno nakazuje, kako je treba vse skupaj peljati naprej. Ne govori o popravkih in spremembah, ampak nazorno kaže prav pot naprej.
Je bilo treba v teh besedah vseeno kaj popraviti, sploh v praksi?
Želim si močnejše delovanje reprezentanc na vrhunski, tekmovalni ravni kolesarstva. To je nekaj, kar sem v svojih časih profesionalnega športa pogrešal. Tudi sam sem kdaj storil napako, ker sem se včasih oddaljil od reprezentance z mislijo, da bom lahko sam storil več. Ampak želim si bolj izrazito delovanje reprezentanc. Da selektorji in ostali zaposleni na zvezi uvidijo, da je reprezentančni del zadnja inštanca, s katero se pokažemo svetu. Da si mlajši fantje želijo dirkati za Slovenijo. Da ne sanjajo samo o tem, kateremu profesionalnemu klubu se bodo pridružili, ampak da jim je v čast in veselje nositi dres Slovenije.
Sijajen zgled za to je najboljši kolesar na svetu Tadej Pogačar, ki v zadnjih letih ne izpušča kolesarskih akcij. A na drugi strani je globalni sistem kolesarstva sploh z razvojnimi ekipami največjih moštev naravnan drugače.
To, kar se dogaja, ni nič nenormalnega. To je razvijanje poslovnega modela, ki ga profesionalno kolesarstvo razvija, da bi poslovali in nastopali bolje. Vsi pa se morajo zavedati, da noben športnik ne nastane sam od sebe. Vsak tekmovalec je produkt sistema. Klubov, zveze, reprezentanc … In tudi profesionalnih klubov. Samo genetika ni dovolj. Želim si, da se kolesarji zavedajo minulega dela vseh vpletenih – prvih trenerjev v klubu, selektorjev, ljudi na zvezah, klubih … Vsi smo del istega sistema.
Na tem mestu me res zelo veseli Pogačarjeva drža, ki zelo dobro razume, kaj pomeni zastopanje države in reprezentance. Da na dirki svetovnega prvenstva nastopa z rojaki, ki so pripravljeni storiti vse zanj. To je z nacionalnega zornega kota zelo pomembno.
Pogoj, da reprezentančni pogon deluje dobro, je, da dobro deluje krovna zveza. Ni skrivnost, da so bili nekateri glavni kolesarski možje v Sloveniji nezadovoljni s predsedovanjem vašega predhodnika Pavla Marđonovića. Kako gledate na njegovo delo – kaj je bilo pozitivnega, kaj negativnega? V kakšnem stanju je bila KZS ob prevzemu?
Kolesarska zveza je v solidni kondiciji, jasno je, da je treba določene stvari izboljšati in popraviti. Veliko je bilo povedanega in napisanega o delovanju prejšnjega predsednika. Znova se mu lahko zahvalim za delo, na njegovo delovanje gledam pozitivno. Prepričan sem, da vsi tukaj zaposleni delajo in so delali z dobrimi nameni. A na drugi strani je jasno: kdor dela, greši. Delal bi si utvare, če bi trdil, da bom sam vse naredil prav. Prav zato dela predhodnikov ne jemljem za slabega. Bom pa poskušal po svojih najboljših močeh stvari izboljšati.
Jasno je, kaj je trenutno glavni projekt kolesarske zveze – evropsko prvenstvo v cestnem kolesarstvu v začetku oktobra.
To je velikanski dogodek v finančnem, organizacijskem in logističnem smislu. In vpletenosti zveze, tekmovalcev, države … To bo vseslovenski dogodek, tudi po številu gledalcev, ki jih pričakujemo. Verjamem, da bo to eden največjih športnih dogodkov v zgodovini Slovenije.
Do dirk nas loči še pol leta, a o vsem skupaj je javno znanega zelo malo. Slovenija je sicer gostiteljstvo dobila pozno, po odpovedi Nemčije.
Slovenija ga je dobila pravočasno, ampak zaradi dogodkov na zvezi okoli prestavljanja skupščine je prišlo do več kot polletnega zamika pri aktivnostih. Tako dolgega, da so se tako na Evropski kolesarski zvezi kot na državni ravni pri nas začele dvigovati glave, če je vse v redu in če bomo vse skupaj sploh izpeljali.
Že v prvem tednu po nastopu moje funkcije je prišla na obisk delegacija Evropske kolesarske zveze na čelu s predsednikom Enricom della Caso. Opravili smo krog sestankov na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport. Stvari smo dorekli in pokrili – govorim o pravno-formalnem delu. Ekipa zveze pa je vseh šest mesecev, ko se je dogajal ta zamik, v ozadju ves čas trdo delala. Tudi eno mojih prvih vprašanj, ko so me klicali za kandidaturo, je bilo, če nam bo to uspelo izpeljati. To je bilo prvo zagotovilo. Tu je Bogdan Fink, direktor dirke po Sloveniji. Pa širši krog z ogromno znanja in izkušnjami, zato verjamem, da bo EP pri nas na veliko višji ravni kot do zdaj. In bomo vsi lahko ponosni.
Kaj pa finančni vidik?
Proračun ostaja enak: 2,9 milijona evrov s strani države, skupno 3,6 milijona evrov za celotno EP. Na državne razpise smo se že prijavili, vse je dogovorjeno in dorečeno. Za prvo finančno tranšo smo že zaprosili, finalna pride zdaj v teh dneh. Zadeva bo izpeljana.
Teh dobrih 700 tisoč evrov razlike naj bi predstavljala sponzorska sredstva. Se pri nagovarjanju obstoječih in novih sponzorjev pozna svež veter na vrhu zveze?
Takoj po začetku mojega predsedovanja je zveza ostala brez generalnega sponzorja (podjetja NiceHash, op. p.), ki ga moramo nadomestiti, mislim, da nam bo v kratkem uspelo. Zamik s skupščino in izvolitvijo novega predsedstva KZS je sicer prišel v nepravem obdobju za nagovarjanje sponzorjev. Vsa velika podjetja imajo namreč v začetku februarja že določene in potrjene proračune za tekoče leto. Zato lahko priznam, da se pri pridobivanju novih sponzorjev kar pošteno trudimo in mučimo. So pa že obstoječi sponzorji ostali zvesti, čutijo naš trud. Mi pa želimo na ravni športnega marketinga vse skupaj spraviti na višjo raven, kot je bila.
Za trženje takšnih velikih dogodkov je dobrodošlo imeti veliko znanih informacij. Kdaj lahko pričakujemo potrditve tras in kdo vodi projekt evropskega prvenstva?
Zelo kmalu. V tem trenutku sem predsednik organizacijskega odbora sam, tako da bom jaz kriv za vse, kar bo prav in narobe (smeh). Želel bi si, da bi to vlogo prevzel kdo drug. Ne zato, ker sam ne bi želel ali bi bila prevelika obremenitev. Toda po mojem mnenju je prav, da predsedniško vlogo prevzame nekdo, ki je največji sponzor oziroma finančno največ pripomore k projektu.
Čeprav na KZS uradno trase še ni razkrila, pa bilten Evropske kolesarske zveze razkriva, da se bo cestna dirka članov začela v Ljubljani, končala pa v Šenčurju. Na preizkušnji, ki bo na sporedu 4. oktobra, bo sicer osrednji klanec dirke vzpon na Možjanco.
Če se še enkrat vrnem k vašemu predhodniku Pavlu Marđonoviću – v našem intervjuju pred volitvami januarja nam je dejal, da so se prav na projektu evropskega prvenstva lomila kopja. Da se je sam zavzemal za transparentno vodenje s strani zveze, klubi pa so si želeli bolj pomembne vloge. Kakšen je zdaj dogovor?
Vse vodi zveza. Te strahovi so bili odveč že prej. Celoten projekt vodi organizacijski odbor s KZS, zato ni temeljev za takšno razmišljanje.
Kaj so poleg EP še prioritete za vas in zvezo v teh mesecih in v letu 2026?
Moja prva prioriteta je finančna stabilizacija zveze. To je tisto, s čimer se trenutno ukvarjam približno 90 odstotkov časa.
Slovenija je v igri še za en velik kolesarski dogodek – tridnevni start dirke po Franciji v letu 2029. Projekt trenutno vodi kabinet predsednika vlade Roberta Goloba oziroma državni sekretar Jure Leben. Bi si želeli bolj aktivne vključitve zveze v ta projekt?
Zadeva je zastavljena, kot je. Trenutno je to vladni projekt. Prepričan sem, da zveza lahko precej pripomore. Mi smo na voljo, če nas bodo prosili za pomoč.
Pa med vami obstaja vsaj komunikacija, kako daleč oziroma kako realen je ta projekt? Kdaj bi se lahko storil naslednji korak? Konkurenca je velika, po Pragi se kot zelo resnega kandidata omenja še Berlin …
Iskreno, ne vem. Dejstvo je, da je konkurenca resna. Sem pa prepričan, da če Slovenija dobi gostiteljstvo Grand Departa, bo to zaradi Tadeja Pogačarja. Na ravni vlade bi se morda morali še bolj poslužiti njegove pomoči, on je glavno zagotovilo. V svetu kolesarstva pomeni res veliko, česar se vsi kolesarski organizatorji zelo dobro zavedajo.
Oba projekta, tako EP kot start Toura de France, zahtevata velik finančni vložek. Da se takšna sredstva povrnejo, je treba poskrbeti za multiplikativne učinke. Ali pa je kolesarstvo v Sloveniji že dovolj popularno in urejeno, da to ni tako pomembno?
To je stvar, ki jo je treba ves čas negovati in vanjo vlagati. Vse skupaj je sicer zelo kompleksno. Pri kolesarstvu je zelo dobro, da gre za enega najbolj popularnih športov tudi med rekreativci. Pri tem gre za diametralno nasprotje smučarskih skokov, ki v rekreativni obliki praktično ne obstajajo. Pa vsi vemo, kako pomemben je ta šport za Slovenijo.
V tem pogledu ima kolesarstvo veliko prednost, a je treba vlagati. In država to počne. Kolesarske poti, kolesarska infrastruktura, kolesarska kultura … Zato sem pozitiven, a je treba še veliko dela. Največ multiplikatorjev od takšnih projektov lahko Slovenija po mojem mnenju dobi od kolesarskega turizma. Naša država je za to res zelo primerna, a imamo na tem področju še veliko rezerv.
Velik korak nazaj pa je nova zakonodaja na področju ohranjanja narave v območju Nature 2000, zaradi česar odpadajo gorsko-kolesarske prireditve.
To je veliko korakov nazaj. Za vse prej omenjeno, kolesarski turizem in popularizacijo športa, je to kot strel v koleno. Ne razumem, kako je lahko prišlo do takšne spremembe zakona. Na področju tekmovalnega gorskega kolesarstva so določeni klubi zaradi tega potisnjeni na rob preživetja. Ali pa že čezenj.
Ne želim, da kdo dobi občutek, da sem proti varovanju narave. Če se kdo po Triglavskem narodnem parku vozi s kolesom, ga bom osebno ustavil. Ampak ko pa kolesarje v nekem zakonu enačijo z motorji in štirikolesniki z motorjem … Tega pa ne razumem. Upam, da bo vlada v novem mandatu to popravila. Po mnenju številnih je ta smer napačna. Na vladi smo opravili veliko sestankov, ampak nam ni uspelo narediti preboja. Se pogovarjamo in prepričujemo ljudi, da rabimo spremembe.
Morda lahko za konec rečeva še kakšno besedo o vašem udejstvovanju v kolesarstvu, v katerem ste prek podjetja Berk Composites prisotni že 15 let.
Zelo rad kolesarim …
Koliko kilometrov na leto naredite s kolesom?
Ne upam povedati, bodo ljudje rekli, da je preveč (smeh). Vsa moja družba izhaja iz tega sveta, zelo rad se vozim naokoli. To mi predstavlja neko sprostitev v življenju. Tudi zato zelo rad opravljam svoje delo, želim si izboljšati kolesarske pogoje. Poslovna ideja našega podjetja se je razvila iz kolesarske vožnje, ko me je žulil sedež. In sem rekel, da bi mi to lahko naredili bolje. To nam je potem tudi uspelo. Vse skupaj se je začelo zelo spontano, zdaj pa izdelke prodajamo v več kot 70 državah po celem svetu.
Berk-Vehovar Composites je podjetje, ki proizvaja karbonske dele za kolesa, sedeže, sedežne opore, integrirane kombinacije sedeža in sedežne opore ter okvirje za kolesa, piše na njihovi spletni strani.
Kakšen pa ste kot kolesarski navijač?
Dirke sem spremljal že pred to slovensko evforijo, nekateri prijatelji imajo otroke na kolesih, zato smo veliko hodili po dirkah. Kot večina Slovencev pa komaj čakam Giro in Tour, ko tri tedne s kavča spremljam dogajanje v Italiji in Franciji. Sem velik navijač Pogačarja … Ne samo njega, vseh slovenskih športnikov.
Se s Pogačarjem, ki ste ga večkrat omenili, osebno poznate?
Ja, zelo dobro. Tadeja smo sponzorirali še kot zelo mladega, v prvi sezoni v svetovni seriji (2019, op. p.) pa je nosil tudi kolesarske čevlje našega podjetja. Po izvolitvi na položaj predsednika mi je čestital, zdaj pa se moram v kratkem srečati z njegovim menedžerjem.
Kako sicer doživljate njegove uspehe in razvoj od mladega kolesarja do praktično najboljšega kolesarja vseh časov?
Tadej me navdušuje. Ne samo kot športnik, ampak tudi kot človek. Ko se spominjam svojih časov profesionalnega športa v prvih letih po osamosvojitvi Slovenije … Takrat smo bili vsi preveč skromni, prisoten je bil strah. Danes me pri športnikih, kot so on, Luka Dončić in Janja Garnbret, najbolj navdušuje, da so brez trohice strahu. To je bilo pred dvajsetimi leti še povsem nepojmljivo. Imajo vrhunsko samozavest, tekmecem pogledajo v oči in jim jasno povedo, da jih bodo na zmleli na naslednjem klancu ali pa z naslednjim košem. To mi je najbolj nepojmljivo. Razumem, da se lahko nekdo rodi drugačen in je zaradi genetike boljši od drugih. Ampak da leta in leta držiš tako visoko mentalno raven … Vem, kako težko je bilo meni biti v vrhu. Oni pa to počnejo tako dolgo, na tak način. Zame je to čudež.
V najinem pogovoru se nisva zares dotaknila vašega nekdanjega športa – kajaka na divjih vodah, v katerem ste pred skoraj 30 leti v Atlanti osvojili srebrno olimpijsko odličje. Zdaj pa vanj niste več vpeti.
Po koncu kariere sem v čoln sedel le še enkrat. In sicer leta 2008 v Pekingu na olimpijskih igrah, kjer sem bil vodja slovenske odprave. Tam so se številni delali norca, da sem star in debel. Sposodil sem si čoln Petra Kauzerja in jim pokazal. To je bila najboljša vožnja v mojem življenju. Skoraj sem si potrgal vse mišice v telesu (smeh), ker sem bil fizično nepripravljen.
Drugače pa … v življenju je toliko lepih stvari za početi … Ne izključujem možnosti, da se še kdaj usedem v čoln, sploh če bi se zbrala klapa iz mojih časov, recimo zdaj, ko bo minilo 30 let od kolajne. Če bi moral izbrati eno reko pri nas, da se zapeljem po njej, bi izbral Savo Bohinjko, kjer sem vedno najbolj užival. Enkrat sem se vmes peljal še po Soči, a mi je bilo zelo težko. Ne fizično, ampak mentalno. Če v čolnu ne bi imel piva, bi zlezel ven (smeh). Očitno sem se vsega skupaj prenajedel, vse sem že videl. Nimam pa nobene zamere do tega športa ali ljudi, s katerimi se še vedno zelo dobro razumemo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!